Ja, da se predstavim: sem Erika in imam psičko Olo, nemško ovčarko, ki v bistvu ni več psička ampak psica stara 2 leti in 2 meseca, zelo zahtevna ovčarka.
Kako je Ola prišla v mojo družino ima zasluge moj mož, od zmeraj si je želel psa in en dan je k nam domov prišla Ola.
Najprej mladiček ,majhna kepica, cartanje in Ola je začela to izkoriščati. Malo sem se zamislila, da ne delamo pravilno z Olo in poiskala pomoč v Pasji šoli na obali. Ola je imela 3 mesece, ko sva začele s treningi. Žal nisva uspeli. Ola je bila nervozna, zaganjala se je v pse, skakala, ni se umirila, ampak jaz sem vztrajala 3 mesece. Nič od tega. Ola ista. Prosila sem učitelje za pomoč, ampak nič, premalo časa so si vzeli za naju, skratka nič.
Ko sva šolo končali, sem jaz vztrajala in Olo po njihovih navodilih učila naprej.
En dan meni poči film, nisem mogla več. Jokala sem, se spraševala, kaj je z mano, kaj je z Olo? Kako naprej?
Nekega dne srečam Niko iz Divače, pogovarjamo se, tema nanese na pse, povem svoje probleme in ona
mi pove za eno punco po imenu Katja, ki se ukvarja s psi. Katjo takoj pokličem, dogovorimo se za
individualne ure. Katja mi najprej razloži postopek treninga in takoj je videla katere napake delam pri Oli.
Začele smo z učenjem ampak Ola je mene še zmeraj vlekla in se zaganjala v druge pse. Nekega dne pa
Katja reče: Pusti Olo pri meni. Jaz pa v jok, Ole ne dam. Potem se pomirim in se s Katjo dogovorim, da
pripeljem Olo drugi dan. In res tako sem naredila in Olo pustila pri Katji 14 dni. Bilo mi je grozno hudo, jokala sem, ampak se je splačalo. Katja je Olo spremenila. In res Ola je bila drugačna. Je pa res, da mi je Katja dala stroga navodila kako delat z Olo. In tako delam še sedaj. Je pa res da ima Ola izpade, ne vem zakaj, mogoče zaradi alergije, bomo videli. Sedaj jo vozim tudi na terapije.
V pse se še zmeraj zažene ampak ne več tako pogosto kot se je. Moram biti vztrajna in dosledna. Se pa zelo rade udeležujemo skupinskih treningov, tam je veliko različnih psov, spoznavamo se, Katja nam vsakič pove nove vaje, hodimo na sprehode pa tudi na socializacijo hodim z Olo – tam je najlepše, psi so spuščeni.
Toliko o moji Oli.
Katja, hvala ti za vse, kar si me naučila in sploh vztrajala z mano in Olo in mi odprla oči za življenje z
Olo. Bodi še naprej taka, kot si. Rada te imam, UČITELJICA.
Erika
